KDO JE LETEČI KRANJEC ?

by Admin 23/5/2008, 23:32

Ob 100. obletnici rojstva Ludvika Stariča - Letečega Kranjca

Danes mineva natanko sto let od rojstva prvega slovenskega speedway zvezdnika Ludvika Stariča. Ob tej veliki obletnici bomo legendarnemu Letečemu Kranjcu tudi na našem portalu posvetili nekaj besed.
Ludvik Starič se je rodil 19. marca 1906 v Mirni Peči pri Novem Mestu. Čeprav se je rodil v revni družini, pa je bil že od malih nog zelo radoveden in dovzeten za vse, kar se je dogajalo okrog njega. Mladega Ludvika je posebej zanimalo življenje med prvo svetovno vojno, ko je prišel v stik z begunci s Primorske in ujetniki z rusko-avstrijske fronte. Takrat se mu je odprl široki svet spoznanj, ki jih je sprejemal in dojemal ter tako razvijal svoje življenske izkušnje. Prva svetovna vojna in revščina tedanjih časov mu je vzbujala željo po boljšem življenju in napredku. Zato je odšel v Trst, kjer se je izučil za mehanika, nato pa je v Zagrebu končal dobro organizirano šofersko šolo. S tem je bila določena njegova nadaljna pot, okoli avtomobilov se bo sukal in sreča ga bo privedla med znamenite slovenske letalce.

Ko se je Starič zaposlil kot šofer V Kranju, je s prvimi prejemki kupil motorno kolo, se prijavil na cestno dirko in nepričakovano zmagal! Tako se je nenadno pojavila na športnem nebu nova zvezda. Najprej se je posvetil cestnim dirkam, nato pa je začel kot prvi orati leš na urejenih dirkališčih speedwaya. Bil je eden prvih, ki je pri nas do potankosti obvladal tedaj še precej neznano dirt-track tehniko. Osnov se je naučil na nogometnem igrišču v kranju leta 1932, izpopolnil pa se je istega leta na dirkališču v Kolodvorski ulici v Mostah v Ljubljani. Speedway v tistih časih še ni bil takšen kot ga poznamo danes, tekmovali so v različnih kategorijah (250, 350 in 500 ccm), tekmovalne steze pa so bile zelo različne, dolge tudi do 2000 m.

Starič je imel po prvih razočaranjih Vedno več uspehov in kmalu je posal prvak v mnogih kategorijah. Tekmoval je v Ljubljani, Zagrebu, preskočil državno mejo ter si spletel lovorike na mnogih dirkah v Trstu, na Dunaju, v Pragi, Parizu, Berlinu, Bratislavi in drugod. Ponesel je športno slavo svoje domovine v skoraj vse prestolnice evropskih dežel in dosegel, da je tuji svet še bolje spoznal Jugoslavijo, Slovenijo in Ljubljano. Uvrščal se je med slavna imena tedanjega motociklističnega športa. Pripovedoval je, kako težko je zmagovati v tujini, ki je tedaj imela razvito industrijo in napredno proizvodnjo športnih motorjev. Vedno je bil glede kvalitete v zaostanku, ker ni imel denarja, slovenske organizacije pa tudi niso imele velikih možnosti, da bi ga zadostno zalagale.

Omenimo na kratko nekaj Staričevih največjih uspehov. Leta 1933 se je udeležil mednarodne dirke v Zagrebu. V domači konkurenci ni imel prave konkurence in v kategoriji do 350 ccm zmagal. Sledila pa je še dirka v kategoriji do 500 ccm skupaj z vsemi tujimi mojstri, na čelu z Letečim Dancem Nilsom Sorensenom. Z izposojenim motorjem je na koncu na veselje domačih navijačev zmagal, ob tem pa dobil tudi znameniti naziv Leteči Kranjec, ki ga je nato spremljal skozi celotno kariero.

Leta 1934 se je udeležil mednarodne dirke v Parizu. Kot takrat že dobro poznan voznik je bil deležen visokih časti, stanoval je v elitnem hotelu. Kljub mnogo slabšim motorjem pa je z nečloveškimi napori zmagal in prehitel tudi Francoza Meynierja in Nemca Sedana.

Zagreb je na štadionu Miramare istega leta gostil vseslovansko prvenstvo, kjer je bil za jugoslovanskega predstavnika v konkurenci Čehov, Poljakov in Bolgarov izbran prav Starič. V absolutni kategoriji do 1000 ccm si je Starič privozil prvo mesto in bil tako proglašen za vseslovanskega prvaka. Najprej je bil najboljši med 12 vozniki v predtekmovanju, nato pa je slavil še v finalu med 4 najboljšimi.

Lea 1935 je dobil povabilo za nastop na mednarodnih dirkah v Pragi. Zbrala se je zelo kakovostna vozniška zasedba na čelu z neuradnim svetovnim prvakom v kategorijskih dirkah, Avstralcem Kundsenom. Tik pred dirko je Stariča razveselila ponudba češke tovarne motorjev Jawa, naj postane njihov tovarniških voznik. Stariču so se s tem uresničile življenjske sanje, novim delodajalcem pa se je takoj oddolžil z zmago v kategoriji do 1000 ccm, kjer je porazil tudi Kundsena.

Kot tovarniškega voznika so Stariča povabili tudi na znamenite speedway dirke v Pardubice. Že na treningu pred dirko je dosegal izjemne čase. Na dirki pa je prišlo do tragedije - Starič je povedel in bil 50 m pred vsemi, ko so se mu pred zadnjim krogo zlomile vilice na motorju in spektakularno je odletel na vzporedno betonirano kolesarsko progo. 16 dni je bil v nezavesti, po 20 dneh pa se končno vrnil v domovino. Zaradi hudega pretresa možganov se še dolgo ničesar ni spominjal. Nekaj časa je bil celo v bolnišnici za duševno bolne, a se nato vrnil v areno.

Leta 1938 je tako že zmagal na mednarodni dirki v Plznu. Še istega leta pa je prišla še ena, zelo sladka zmaga. Povabljen je bil v nemški Breslau, pokrovitelj dirke pa je bil nemški firer Adolf Hitler, ki je zmagovalcu namenil posebno nagrado - srebrn hrastov list. Dirka je potekala v peklenskem vzdušju, zmago pa je na koncu domov odnesel prav Ludvik Starič. Nadaljevanje kariere voznika speedwaya je Stariču nato zaustavila druga svetovna vojna, po kateri se v motošport ni več vrnil, podobno zagnano pa se je nato lotil še letalstva. V starosti skoraj 84 let je Starič umrl 26. decembra 1989.

Ludvik Starič je za svoje dosežke v motošportu dobil mnoga priznanja. Toda bili so trenutki, ko se je pritoževal nad bridkostjo svojega poklica. "Dostikrat sem se vračal iz tujine domov z lovorovim vencem poln radosti in veselja nad zmago. Že sem si predstavljal, kako me bodo na postaji sprejeli, me dvignili na ramena in me odnesli s perona. Saj so to počeli po svetu celo tuji državljani. Toda na postaji razen železniških delavcev ni bilo nikogar."

Avto moto zveza je Stariča počastila po vojni, tako da je za slovo od športne kariere vozil sam častni krog na otvoritvi dirkališča za speedway na Vodnikovi cesti v Ljubljani. Ko je štarter zamahnil z zastavico, je napisal v svojih spominih, sem kot 57-letnik pognal kot v dobrih starih časih, da je leš kar letel izpod koles. V prvem krogu sem gledal predse in si utiral pot skozi gosto ozračje, napolnjen z vonjem po dirkališčnem prahu in z valovanjem navdušene množice. V drugem krogu sem že iskal tekmece. Zaman!. Bil sem sam in vse sem zaživel v nekdanji tekmovalni mrzlici. S solzami v očeh sem se poslovil od arene.

Starič pa ni bil če dober športnik. Bil je izvrsten in zvest prijatelj in zanesljiv delavec. Bil je iskriv in duhovit sogovornik. Iz njegovih analiz in pripovedi je izžarevala velika osebnost. Kot pripovednik je bil nedosegljiv. Svoje življenjske doživljaje je opisal v spominih pod naslovom Leteči Kranjec. Knjiga je izšla leta 1964, vzbudila veliko pozornosti med bralci, navdušila predvsem mladino, še danes pa je odličen zapis začetkov speedwaya na naših tleh in priporočljivo branje tudi za vse današnje ljubitelje speedwaya.

Viri : Ludvik Starič : Leteči Kranjec (avtobiografija), Znameniti Mirnopečan Ludvik Starič - Leteči Kranjec (seminarska naloga), časopisni članki iz arhiva Staričevih sinov, programi AMTK Ljubljana 1995